Če to ni majka!

Da se leto in pol sploh ne postaraš. Vsaj ne toliko, da bi bilo vredno jamrat črno na belem. Belo na črnem, pardon.
Saj ne, da ni nobene kocine več. Sam ne vem, kam sem založila špegle, pa jih ne vidim. Samo ošlatam jih. In se delam, da jih ne. Če odleže? Ne glih. Enako, kot ne zaleže dopovedovanje, da jih je manj (malo morgen).
Misel na dejstvo, da se bodo čez par let pa res usule ... No, pa ni ravno osvobajajoča,  čeravno na prvi pogled morda deluje tako - kakšni dvajsetletnici.

Kje sem ostala? Aja, pri staranju.
Mater, je to fajn. Staranja ni. Samo spremembe.

Če neham s svojim prirojenim sarkazmom (hvala, mami, hvala, ati!), je prejšnja vrstica navdušujoče resnična. Spreminjajo nas leta, staramo se pa sami. Let ne moremo komandirati, sebe pa komot. Torej, če si dopoveš, da je vse energija, je pravzaprav celo s fizikalnega stališča kristalno jasno. Energija se vendar ne stara, ne?
Ajnštajn, moj poklon. Res si bil car.

Še ena!!!

Tokrat na bradi.

Se staram?

Porkamadona.  

Obrvi mi poganjajo na bradi. Ma kaj obrvi… ščetine. Podbradek bom kmalu tlačila v modrc, joške pa za pas. Vse se seli dol. Povešenost stegen(skega sala) bi morali zdraviti na recept. Kot angino.

Ko bom morala nogavicam odrezati elastične dele, ker bodo preozki za gležnje... kaj jih bo držalo gor? Štumfntregerji?

Do abrahama bom samo še podplat. Kar morda ne bo slabo. Če bom cela tam, bom končno živela na veliki nogi. Obstaja seveda tudi druga možnost. Bigfut s platfusom. Morda bi si morala naročiti veliko coklo, v kateri bo dovolj prostora za ves špehokolinokolpodplata. 

Le kje za vraga bodo takrat ščetine?

Lov za frdamano kocino

Zagamana. Zagamana, zagamana, zagamana!

Že nekaj večerov mi je pokvarila. Ko grem spat, se iz navade (nerazložljivega nastanka) čohljem po levi obrvi. Pomirja. Zaspim kot angelček.

Zadnji teden se je od nekje vzela kratka ostra kocina. Ne obrv. ŠČETINA! Vsak večer mi je nekajkrat zagrenila poskuse padanja v spanec. Ko sem že x-tič prezeblih stopal pridrsala iz kopalnice in je bilo za mano nebroj neuspešnih poskusov, da jo najdem, je bila misel na uspavalno čohanje skoraj že bogokletna. Oči sem imela izbuljene od bolščanja v ogledalo, špikajočo grdobo sem lahko otipala, nisem pa je mogla najti s pinceto, da bi jo izpulila. Zabičala sem si, da se obrvi niti dotaknem ne več … Glej zlomka, prst je začel sam od sebe iskati med dlačicami. In seveda – našel. ŠČETINO! Spanec je prišel z nekajurno zamudo in še potem ga ni bilo prida.

Pred slabo uro sem imela vsega dovolj. V kopalnico sem odnesla reflektor in si na glavo za vsak slučaj poveznila še čelno svetilko. Verjetno je bilo krivo bleščanje, da sem nekajkrat zgrešila in izpulila skorajpravo kocino. Vsekakor je bilo blizu. Ko sem zavzela že osmo nemogočo pozo,  je v nevarno iztegnjenem vratu nekaj počilo.

»Zdaj pa res dost!« sem zahreščala in besno zgrabila nekaj kocin skupaj. Ni vrag, da je nekje vmes!

Pol ure že preverjam. Šlatam. Kocine ni. Zmagala sem. Zma-ga-la!

Če je bilo vredno dobrega pol centimetra goloseka približno na dveh tretjinah leve obrvi? Bilo. In tudi škiliti bom do jutra menda nehala.