Zagamana. Zagamana, zagamana, zagamana!
Že nekaj večerov mi je pokvarila. Ko grem spat, se iz navade
(nerazložljivega nastanka) čohljem po levi obrvi. Pomirja. Zaspim kot angelček.
Zadnji teden se je od nekje vzela kratka ostra kocina. Ne
obrv. ŠČETINA! Vsak večer mi je nekajkrat zagrenila poskuse padanja v spanec.
Ko sem že x-tič prezeblih stopal pridrsala iz kopalnice in je bilo za mano
nebroj neuspešnih poskusov, da jo najdem, je bila misel na uspavalno čohanje
skoraj že bogokletna. Oči sem imela izbuljene od bolščanja v ogledalo,
špikajočo grdobo sem lahko otipala, nisem pa je mogla najti s pinceto, da bi jo
izpulila. Zabičala sem si, da se obrvi niti dotaknem ne več … Glej zlomka, prst
je začel sam od sebe iskati med dlačicami. In seveda – našel. ŠČETINO! Spanec
je prišel z nekajurno zamudo in še potem ga ni bilo prida.
Pred slabo uro sem imela vsega dovolj. V kopalnico sem odnesla
reflektor in si na glavo za vsak slučaj poveznila še čelno svetilko. Verjetno je bilo krivo
bleščanje, da sem nekajkrat zgrešila in izpulila skorajpravo kocino. Vsekakor
je bilo blizu. Ko sem zavzela že osmo nemogočo pozo, je v nevarno iztegnjenem vratu nekaj počilo.
»Zdaj pa res dost!« sem zahreščala in besno zgrabila nekaj
kocin skupaj. Ni vrag, da je nekje vmes!
Pol ure že preverjam. Šlatam. Kocine ni. Zmagala sem.
Zma-ga-la!
Če je bilo vredno dobrega pol centimetra goloseka približno
na dveh tretjinah leve obrvi? Bilo. In tudi škiliti bom do jutra menda nehala.
